Kako si sesuješ LAN?

***Vnaprej se opravičujem za morebitno nerazumljivost spodnjega teksta.***

Zadnjič sem se z avtobusom peljal v Kranj. Ker je zjutraj na Celovški gneča in sem imel ravno v naročju laptop, me je prijelo, da bi malo pogledal koliko omrežij je v zraku.

Noro. Kjerkoli sem poskusil, jih je bilo najmanj šest. In vsakič vsaj eno od teh omrežij ni bilo zaščiteno. Super. Gremo malo zastonj surfat... Firewall je itak vklopljen, protivirusni program imam, pa itak bom samo malo surfal. Saj nočem nikomur vdirat v računalnik. Potem pa...

Pridem domov. Se povežem v domače omrežje in hočem nekaj pobrskat po ta velikem računalniku. Ne gre. Network path not found. Halo!? Ampak v omrežju se računalnika vidita. Malo brskam po nastavitvah in vse je videt OK. Tudi medsebojno pinganje je OK.

Malo poguglam in najdem seveda cel kup rešitev. Ampak nobena ni prava. Edino kar mi uspe izvedet je, da se včasih pri gostovanju avtomatsko spremenijo nastavitve za povezovanje v LAN. Guglam še malo bolj, najdem možne spremembe v registryju. Brskam po možnih spremembah registryja. Nič, nada, zip. Obupam.

Še dobro, da imam na obeh instaliran Remote Administrator. Bom pač datoteke med njima prenašal s programom. Ni sicer tako elegantno kot normalen LAN, ampak dela. Poleg tega se mi ne da celega dne zabiti s tem.

Vedno resneje razmišljam o tem, da bi za potrebe prenosnika začel uporabljat Ubuntu. Mogoče se bosta pa računalnika lažje sporazumela prek Sambe?

In memoriam rajnki Jugi

Glede na datum se spodobi malo obujanja spominov.

Danes ko postajam pionir, dajem castno pionirsko besedo:

da se bom marljivo ucil in delal
in da bom dober tovaris;

da bom ljubil naso samoupravno
domovino, Socialisticno federativno
republiko Jugoslavijo;

da bom razvijal bratstvo in enotnost
ter ideje, za katere se je boril Tito;

da bom cenil vse ljudi sveta;
ki zelijo svobodo in mir!

Košček igričarske zgodovine

Med surfanjem sem naključno zasledil link o prvi 3D strelski igri, ki nas je obnorela tam nekje 15 let nazaj. Dame in gospodje, naj vam predstavim Wolfenstein 3D.

Hudo! Kakšna grafika. Koliko kock. Pa tako navdušeni smo bili vsi skupaj. Me zanima, če me bodo današnje igre čez 15 let tudi tako zabavale. Spodaj za primerjavo dodajam sličico še iz ene od trenutno aktualnih iger - Call of Duty.

Spet je tu...

Danes sem pri Tromostovju videl, da že veselo razobešajo novoletne okraske. Že prejšnji teden smo za Mercator snemali spote v katerih oglašujejo poceni božične okraske. Torej je definitivno tu... December namreč.

Sem eden tistih čudakov (menda nas je kar nekaj), ki ga ne marajo preveč. Kar naenkrat bodo spet vsi polni dobrih želja za prihodnje leto. Še posebej tisti znanci, ki jih nisem videl že par let. Želeli mi bodo srečno 2007, medtem ko se bom sam skušal spomniti kako hudiča jim je ime.

Da ne govorimo o vseh prisilnih zabavah. In razpravah o zabavah. In pripravah na njih. Dajte no mir. Najboljše so tiste zabave, ki se zgodijo nepredvideno. Mogoče mi je to ostalo iz študentskih časov. Takrat smo se daleč najbolj zabavali, če smo praznovali dejstvo, da je recimo čisto običajen torek. Sploh pa sovražim idejo, da se moram zabavati prav na določen dan.

Edini plus, ki ga vidim je, da bodo v sivino mesta spet dodali nekaj barv. Pa grajski hrib se bo najbrž spet svetil. Pa turiste bomo spet dobili. Ah, ja... V vsakem slabem je kanček dobrega.
Takole se je lani svetilo Tromostovje

Punčka z Labor

Spet sem malo za časom in sem skoraj odkril toplo vodo. Še sreča, da sem najprej malo poguglal. Flajer je že zdavnaj pridno nabral nekaj linkov o temle našem duhcu.

Domačini so že strokovno ugotovili, da ni bil duh. Šment! Pa sem bil že vesel, da se bomo uvrstili na svetovni zemljevid za ljubitelje nadnaravnega. Sem si že predstavljal, kako bo po novem v hostlih potekal znameniti predstavitveni dialog.

- Od kod si pa ti?
- Iz Slovenije, v Ljubljani živim.
- U, a to je blizu Labor!? Sej veš, tam kjer je punčka z Labor.

Pa spet nič...

A Song of Ice and Fire

Tako. Prebral sem še zadnjo od obstoječih knjig v seriji A Song of Ice and Fire. Začel sem nekje maja, ko mi je kolega res toplo priporočil tole serijo. Prva knjiga v seriji, A Game of Thrones, me je takoj prepričala, bolje rečeno, zasvojila.

Zgodovinsko dobro podprt stil pisanja, svet v katerem ni absolutno dobrih ali absolutno slabih likov (čeprav tudi po štirih knjigah še vedno absolutno sovražim Cersei) in ravno pravšnja mera fantazije (ne domišljije!), da vse skupaj ni podobno pravljici, ampak bolj srednjeveškemu epu. Aja, in pohvale pisatelju Georgu R. R. Martinu, ker nihče od glavnih likov ni nedotakljiv. Že v prvi knjigi doživi bralec konkretno presenečenju, ko mu meni nič, tebi nič ubijejo enega glavnih protagonistov. Več pa ne bi pisal, ker nočem kvariti užitka morebitnim novim odvisnikom.

Zdaj pa se pridružujem ostalim džankijem, ki čakajo na novo dozo. Baje bo A Dance with Dragons izšel kmalu. Držim pesti.

Jesensko potapljanje

Kot bi rekel potapljaški kolega Peter: 'Sezone še ni konec.' Kako res je to sva šla s Katjo preizkusit v ponedeljek v Fieso. Tam pri hotelu Barbara, kjer potapljači radi lezejo v vodo.

Bil je preprosto fantastičen dan, lepšega bi si težko zamislila sredi novembra. Vreme v glavnem sončno z nekaj oblakov, temperatura zraka tam okrog 16 stopinj, voda jih ima še vedno 17. Na obali samo skupinice upokojencev. Ena skupina naju je z velikim zanimanjem spremila, ko sva v popolni opremi že korakala proti morju. Upam, da sva jim lepo popestrila dan. :)

V vodi pa cel žur. Vidljivost je bila sicer relativno slaba, a na grebenu sva vseeno videla cel kup rib. Takih in drugačnih. Malo sva šla tudi naokrog po mulju, če bo slučajno kje kakšen morski konjiček. Konjičkov ni bilo, sva se pa z enim morskim listom pošteno ustrašila drug drugega. Jaz zato, ker je kar naenkrat nekaj švignilo pod mano, list pa zato, ker sem med popravljanjem maske skoraj poklenknil nanj.

Ampak največjo žurko imajo pa trenutno rakci samotarji. Dobesedno stotine jih je šibalo po mulju. Tako aktivni so, da je bilo vse skupaj zavito v pravo meglico. Pa tako smešni, ko vlečejo za sabo tiste kleščice...

Fosil

Res, počutim se kot kak fosil. Ne zato, ker nisem imel pojma, da imajo srednješolski razredi po novem svoje spletne strani, ampak ker mi ni padlo na pamet, da bi jih lahko imeli. Seveda, saj oblikovanje ene spodobne strani ni več nikakršen kunšt...

Ravno sem nekaj brskal po si.blogs (ja, zadnje čase imam preveč časa in ga uporabljam zelo koristno!) in opazil blog 4.C GCC. Ker imam brata na GCC (Gimnazija Celje Center za nepoučene), me je seveda takoj zgrabila radovednost. In potem sem ugotovil, da 4.C ni edini. Na spletni strani GCC so še povezave do spletnih strani drugih razredov. Vau! V mojih časih smo izdelovali pa časopise. Na papir! Pa sem bil jaz glavni frajer, ker sem znal zadevo stipkat in postavit v urejevalniku besedil.

Seveda sem moral takoj pogledat še na spletno stran moje gimnazije. Tam žal ni nobenih povezav, ki bi kazale na samostojno spletno dejavnost dijakov. So pa zato urejanje samega portala prevzeli dijaki. Čestitke. Samo lestvica je pa malce čudna... Mile Kitić na prvem mestu!?

EMA

Pravkar gledam ponovitvev nagrad evropskega MTVja. Dober spektakel, pravzaprav bi težko kometiral karkoli z organizacijskega stališča...

Sem pa šele zdaj videl, kako je Kanye West vdrl na oder. Halo!? Kako poln samega sebe moraš biti, da izjaviš, da si nekdo drugi ni zaslužil nagrade, ker si ti najel Pamelo Anderson za video? Groza. A tako daleč smo prišli? Prav. Torej zastonj prodajam na interenetu idejo, kdo bi moral dobiti naslednjo nagrado za najboljši video. Tisti, ki najame Jenno Jameson. Fantje, zagrebite se! Jenna je trenutno še vedno najbolj vroča ženska na netu. Če jo najamete, lahko naslednje leto naskočite oder MTVja in poveste, da bi si vi zaslužili nagrado. Freddy Miller - tudi ti lahko sodeluješ. Samo denar zberi. Če boš najel Jenno Jameson, te bom tudi jaz z veseljem podprl. Pa še smiselno bi bilo. Jenna Jameson v spotu Naredi, da mi pride. :)

Še eno veliko razočaranje zame... Lars Ulrich je sodeloval na podelitvi nagrad evropskega MTVja. Razumem, treba je promovirati svojo glasbo, svojo skupino. Ampak eden od ustanovnih članov Metallice!? Kaj dela bobnar Metallice z MTVjevim mikrofonom!? Očitno gre Metallici res za nohte, če se morajo spuščati v tovrstne promocijske poteze! Kdo bo naslednji MTVjev izbranec? Max Cavalera, Jonathan Davis, Mike Patton, James LaBrie, Ian Watkins ali Nick Holmes, zdržite še malo... Vaše albume bom dosti raje kupoval, če vas na MTVjevih nagradah ne omenijo!

Adijo, Republikanci

Pred volitvami leta 2004 sem se na veliko ukvarjal z ameriško politiko. Vsak dan sem predelal vsaj politično stran Washington Posta, se (večinoma) jezil nad konzervativnimi stališči Wall Street Journala in potem poškilil še v angleški Guardian.

Pred torkovimi volitvami sem imel toliko dela, da nisem prebral niti enega pametnega članka o njih. Pa ni bilo samo delo. Pravzaprav me izzid ni preveč skrbel. Vsi ameriški znanci so mi zatrjevali, da bo zmaga popolnoma demokratska. Fred iz Kalifornije mi je razložil celo, da na volitve niti ne bo šel, ker bo Kalifornija tako ali tako z veliko večino demokratska.

Z rezultatom smo očitno zadovoljni tudi Slovenci, kar nekaj navdušenih komentarjev sem slišal v zadnjih dneh od znancev in prijateljev. Se strinjam, da je super, da bodo Bushevo oblast malce omejili. Res da ostaja predsednik, a brez večinske podpore drugih vej oblasti. Celo Rumsfelda se je končno znebil, kar pa ne pomeni nujno, da njegov dobri prijatelj ne bo ostal pomembna figura v senci. Konec koncev se na svojega mentorja lahko obrne tudi, če ta ni na položaju.

Ampak... Demokrati so se znašli v relativno težkem položaju. Zadnja leta so demokratsko stranko zaznamovala predvsem po tem, da ji je manjkalo trdnih in načelnih stališč in ciljev. Bojim se, da se bo s prihodom na oblast to le še bolj pokazalo. V pomembnejših zadevah (beri Irak), pa se bodo najbrž sploh vzdržali kakšnih hitrih in odločnih ukrepov. Ravno te pa pričakujejo volilci, ki so jih pravkar postavili na oblast.

Ker sem optimist, vseeno upam, da se bodo demokrati čimprej začeli spopadati z dediščino, ki jo je zapustila konzervativna vladavina republikancev. Zanikanje klimatskih sprememb, prepoved raziskav na zarodnih celicah, povsod prisotno strelno orožje, neverjetna podpora smrtni kazni in grozljivo agresivna zunanja politika, ki ji je uspelo svet spraviti na rob nove hladne vojne.

Pa ko smo ravno pri konzervativni dediščini... V Beli hiši zaenkrat ostaja predsednik, ki ne verjame v Darwinovo evolucijsko teorijo!

Angleži odkrivajo Istro

Ni dolgo tega, ko so Angleži odkrili Slovenijo. Ko je EasyJet odprl linijo Ljubljana - London, so v angleškem tisku takoj objavili nekaj pohvalnih člankov o nas. Angleški znanec, ki se je že nekaj let prej navdušil nad našo državo, mi je takoj napisal zaskrbljeno pismo. Skrbelo ga je, da bodo Ljubljano okužile horde pijanih angleških turistov. Bojazen se ni uresničila.

Ryanair je 31. oktobra začel leteti v Pulo in tokrat so v tisku naši istrski sosedje. Vsaj Guardian se je že potrudil in objavil reportažo, ob kateri so se mi kar pocedile sline. Menda je Istra kulinarični raj!

Čestitke piscu. Smešno, ampak nikoli nisem razmišljal o Istri kot o raju. Ne kulinaričnem, ne kakem drugačnem. Potem sem prebral tole reportažo in komaj čakam, da grem spet v Istro. Žal je Easydiver zaradi dogodkov prejšnjega tedna zaprt, ampak bom že našel kak dober izgovor, da se zapeljem tja še pred začetkom naslednje sezone...

triptracker.net

Med linke z veseljem dodajam še eno stran za popotnike. Nekaj podobnega sem že dolgo iskal in čudi me, da niso pri Googlu, Yahooju ali MSNju že pomislili na tole. Konec koncev imajo, kar se zemljevidov tiče, vso osnovo že postavljeno. Samo ko bi še malce olajšali vmesnik...

Mislim, da bo iz spodnjih sličic jasno kaj omogoča Triptracker.





Takole nekako je videti povzetek petih tednov, ki sem jih septembra in oktobra preživel v tujini. Iz čisto tehničnih razlogov sem izpustil London. Če bi vključil še London, bi se zemljevid že toliko razširil, da bi postale balkanske postojanke čisto nepregledne.

Vas ob gozdu

***** Spoiler Warning! Če filma niste gledali, ne berite. Ali pač. Na lastno odgovornost. *****

Vas ob gozdu sem si včeraj z veseljem ogledal še enkrat. Sicer nisem zdržal do konca, je bila pa kljub temu izjemno zanimiva izkušnja. Še zdaj vem kako smo v kinu skakali in vzdihovali ob vseh napetih trenutkih.

Ampak Vas je definitivno film, ki si ga lahko kot triler ali grozljivko gledaš le prvič. Drugič ti je pač že jasno, da pri vsem skupaj ni čisto nič nadnaravnega in grozljivega. In potem je pravzaprav smešno opazovati pretirane reakcije vseh vpletenih.

In hitro me je zaneslo v globoka razmišljanja o tem, koliko naših strahov je takole umetno produciranih. Kako na naše gledanje sveta (in v tem primeru percepcijo grozljivosti) vplivajo vsakovrstni predsodki in balast naše kulture, ki ga ves čas nosimo tam nekje zadaj v možganih. Bi bilo recimo mogoče, da bi v nekem paralelnem svetu, gledali grozljivke v katerih bi kot pošasti nastopali tjulnji, pingvini ali hrčki? Po mojem ja. Malo bom moral spet pobrskati po Tzvetanu Todorovu in njegovi strukturalistični razlagi hororja, ki sploh ni napačna.

Ne glede na vsa razmišljanja, sem se hororju na koncu odpovedal. In našel Bertoluccijev film The Dreamers (Sanjači) na HTV. Režija in igra sicer kul, tudi Evo Green je bilo simpatično gledati v vseh tistih golih in polgolih prizorih, ampak nisem se mogel znebiti občutka, da hoče režiser predvsem na vsak način šokirati. No, mene ni šokiral...

Pa začnimo

Danes sem malce pregledoval fotografije z zadnjega potovanja. Človek se na vsakem potovanju kaj nauči. Tudi glede fotografije. Recimo, da je treba na res močnem soncu uporabljati krajši čas osvetlitve. Saj ne, da tega ne bi vedel že prej, ampak tokrat sem videl v praksi.

Sicer pa so nekatere fotografije prav lepo uspele. Recimo tale spodnja iz Omana. Že res, da nama je ramadan tam požrl precej živcev, ampak dežela zna biti pa pošteno fotogenična. Še ena od držav v katere se bo vredno vrniti. Takoj, ko obdelam seznam držav, ki bi jih še rad videl. Ampak ta je še dooooolg... V bistvu vsako leto daljši.