Adijo, Republikanci

Pred volitvami leta 2004 sem se na veliko ukvarjal z ameriško politiko. Vsak dan sem predelal vsaj politično stran Washington Posta, se (večinoma) jezil nad konzervativnimi stališči Wall Street Journala in potem poškilil še v angleški Guardian.

Pred torkovimi volitvami sem imel toliko dela, da nisem prebral niti enega pametnega članka o njih. Pa ni bilo samo delo. Pravzaprav me izzid ni preveč skrbel. Vsi ameriški znanci so mi zatrjevali, da bo zmaga popolnoma demokratska. Fred iz Kalifornije mi je razložil celo, da na volitve niti ne bo šel, ker bo Kalifornija tako ali tako z veliko večino demokratska.

Z rezultatom smo očitno zadovoljni tudi Slovenci, kar nekaj navdušenih komentarjev sem slišal v zadnjih dneh od znancev in prijateljev. Se strinjam, da je super, da bodo Bushevo oblast malce omejili. Res da ostaja predsednik, a brez večinske podpore drugih vej oblasti. Celo Rumsfelda se je končno znebil, kar pa ne pomeni nujno, da njegov dobri prijatelj ne bo ostal pomembna figura v senci. Konec koncev se na svojega mentorja lahko obrne tudi, če ta ni na položaju.

Ampak... Demokrati so se znašli v relativno težkem položaju. Zadnja leta so demokratsko stranko zaznamovala predvsem po tem, da ji je manjkalo trdnih in načelnih stališč in ciljev. Bojim se, da se bo s prihodom na oblast to le še bolj pokazalo. V pomembnejših zadevah (beri Irak), pa se bodo najbrž sploh vzdržali kakšnih hitrih in odločnih ukrepov. Ravno te pa pričakujejo volilci, ki so jih pravkar postavili na oblast.

Ker sem optimist, vseeno upam, da se bodo demokrati čimprej začeli spopadati z dediščino, ki jo je zapustila konzervativna vladavina republikancev. Zanikanje klimatskih sprememb, prepoved raziskav na zarodnih celicah, povsod prisotno strelno orožje, neverjetna podpora smrtni kazni in grozljivo agresivna zunanja politika, ki ji je uspelo svet spraviti na rob nove hladne vojne.

Pa ko smo ravno pri konzervativni dediščini... V Beli hiši zaenkrat ostaja predsednik, ki ne verjame v Darwinovo evolucijsko teorijo!