Clio je zakon

Ne morem verjet, ampak do zgornje ugotovitve sem prišel šele v zadnjih dneh. Po tem, ko sem lastnik že drugega Cliota oz. si Cliote lastim že dobrih pet let!

Tri tedne nazaj se je Boljša polovica zapletla v kar konkretno prometno nesrečo. Fizičnih poškodb k sreči ni utrpela (je trpela psiha), je pa zato konkretne poškodbe fasal pleh. Z malo sreče in zvez mi je uspelo izbrskat servis, ki mi je bil pripravljen takoj ponuditi nadomestni avto - dobrih 15 let staro Mazdo 323.

Prepričan sem, da je bila tista Mazda v letu izdelave (1991) odličen avto. No, danes pa ji do odličnosti manjkajo med drugim:
- klima
- centralno zaklepanje
- električni pomik stekel
- ABS
- servo volan.

Hkrati sem se zavedel tudi izjemnega pomena dobrega avtoradia. Mazdin ima sicer manjšo zgodovinsko vrednost, saj je sposoben predvajanja kaset.

Cliota imam zdaj nazaj in ja, Clio je zakon.

Safari eksperiment

Malo za šalo in malo zares sem si na prenosnik nastavil Applov brskalnik Safari - Windows verzija. Luštna zadeva, ampak na žalost izjemno hroščata.

Potem, ko se je v 15 minutah sesul že šestič sem samo še stisnil PrtScr in se vrnil k Firefoxu.

Sem pa z velikim veseljem vsakič poslal poročilo Microsoftu. Verjamem, da bodo hitro rešili Applove težave. :)

Dream Theater

Priznam. Koncerti Dream Theater so bili zame vedno prej religiozna izkušnja, kot pa metalski koncert. Svoj čas sva z bratrancem izvedla pravo romanje na koncert v Munchen. Včeraj v Zagrebu ni bilo nič drugače, le da sem tokrat tja peljal boljšo polovico.

Dream Theater so odlično odmaševali svoje, publika je očitno čutila podobno kot jaz - sami verniki... Ni nas bilo pretirano veliko, a vseeno nam je na trenutke uspelo preglasiti ozvočenje.

Strah, da bodo pretiravali z najnovejšim materialom je bil odveč, dobili smo ravno pravšnjo mero utečenega. Metropolis (1 in par komadov drugega dela), Pull Me Under, As I Am.

Vrhunca: Metropolis in Portnoy v šahovnici.

Nazaj v virtualnost

Zadnje tedne sem opazno zanemaril blog. Sram naj me bo. Kakšnih posebnih razlogov ni bilo. Razen tega, da se je z vsakim dnem težje vrniti v virtualnost in spisati kaj pametnega.

Pa o toliko zanimivih rečeh bi lahko pisal.
Po vrsti:
prvič sem prehodil pot okrog Ljubljane (brez očetovega izzivanja ne bi šlo),
odkril glasbo Neala Morsa (tako navdušen nisem bil od odkritja Dream Theater), preštudiral prvo knjigo za DM (SPZjev učbenik, fuj!),
vlekel smeti iz blejskega jezera...

...in ravnokar odkril, da Blogger po novem avtomatsko shranjuje napisano med osnutke.