Kako razbiti AACS zaščito

Lahko bi dodal še podnaslov Anekdota o besnem programerju.

Slučajno sem na internetu zasledil tole zabavno zgodbico. Začelo se je z uporabo programčka BackupHDDVD na nekem forumu o DVDjih. Uporabnik z imenom muslix64 je objavil majhen (kompleten paket z izvorno kodo in navodili je velik 18 kb) programček za dekripcijo HD DVDjev zaščitenih z AACS. Ker je standard do zdaj veljal za nezlomljivega, je bilo jasno, da mu ljudje ne bodo kar tako verjeli. Pa je dodal še filmček.

Do sem bolj ali manj klasična hekerska zgodba.

Vse skupaj postane zabavno, ko prebereš zakaj se je sploh spravil nad tole zaščito. V svoji neskončni modrosti se je namreč industrija zabave spomnila, da bi lahko grdi pirati HD DVDje kopirali tudi z uporabo funkcije print screen, torej sličico po sličico. Ročno bi bila zadeva resda zamudna, a po njihovem mnenju, bi se slej ko prej našel kdo, ki bi napisal program, ki bi početje avtomatiziral. Zato potrebuješ za predvajanje HD DVDja tudi posebno grafično kartico.

Pa gremo nazaj k uporabniku muslix64. Poba (recimo, da je moški) si je šel nabavit novo tehnično igračko, HD DVD predvajalnik. Zraven si je kupil še originalen HD DVD film. Vse skupaj je prinesel domov, povezal in ugotovil, da filma ne more gledati na HD monitorju, ker pač nima prave grafične kartice. Kaj zdaj? Naj si nabavi še primerno grafično kartico? Ne... Ker je očitno heker, se je lotil dela in v devetih dneh napisal programček, ki odstrani zaščito. Na kratko in laično povedano: v devetih dneh je sesul zaščito, ki so jo skupaj razvila podjetja Disney, Intel, Microsoft, Matsushita (Panasonic), Warner Brothers, IBM, Toshiba, in Sony.

Morala zgodbe? Upam, da jo bodo razumeli vsaj v zgoraj omenjenih podjetjih!

Šola rocka

Na kratko sem šel pogledat Siddhartino žaganje na Prešernovem trgu. Delo, mraz in osebni razlogi so bili krivi, da sem ostal samo par minut, toliko da sem slišal eno od predskupin (Tide, če se ne motim). Z vsem ozvočenjem, osvetljavo in projekcijami je bila zadeva videti kar pošteno, čeprav je bil oder kar prevelik za trenutno stanje Prešerca (smreka, štanti) in je bilo posledično cel kup ljudi še na Tromostovju, pa gor proti Wolfovi in Čopovi. Vsekakor sem bil pa navdušen, da se je zbrala tolikšna množica, sploh mularije. Še je upanje za to državo, vsaj kar se rock glasbe tiče.

Mi starci pa itak sam še na denar mislimo. :)

Hogfather

Med prebrane lahko uvrstim še eno knjigo, Terryja Pratchetta in njegovega Hogfatherja. Za neuke naj povem, da je na Pratchettovem fantazijskem planetu Discworldu (ki je ogledalo svetov), Hogfather v bistvu Božiček. Ravno pravšnje branje za tale letni čas torej. Kot vedno se je mojster komične fantazijske literature zelo izkazal. Glavne vloge tokrat prevzamejo Smrt, Susan, nepogrešljivi čarovniki in pa psihopatski poklicni morilec (recimom, da je to primeren prevod za assassin?) Teatime (njegovo ime se izgovarja lepo po slovensko - Te-a-ti-me, ne kot teatime, ker vas v tem primeru lahko doleti hitra smrt!).

V drugem razredu smo v poročilu za domače branje (pri tovaršici Hus, ki sem ji na smrt zameril, da mi ni verjela, da sem prebral Pod svobodnim soncem!) izpisovali lepe misli. Tule sta dve lepših misli knjige

The universe clearly operates for the benefit of humanity. This can be readily seen from the convenient way the sun comes up in the morning, when people are ready to start the day.
ali pa
Real stupidity beats artificial intelligence every time.
Za ostalih približno 2371 pa preberite knjigo.

James Brown

Prišel je glasno in vstopil v legendo. James Brown, boter soula, največji garač šovbiznisa se je pri 73ih končno poslovil od odra. Nikoli nisem bil kaj posebej vezan na njegovo glasbo, sem bil pa vedno navdušen nad energijo, ki jo je tudi v pozni starosti oddajal na odru. O mrtvih nič slabega, zato ne bom omenjal njegove temnejše plati. Dejstvo je, da nas je zapustil še en legendaren glasbenik.

Še zadnji jesenski potop

Pa sva izvedla še zadnji potop letošnje jeseni. Uradno je namreč še nekaj ur jesen. Tokratni cilj - Piran. Opevanih hobotnic (zdaj naj bi se parile in naj bi jih mrgolelo) sicer nisva opazila, je bilo pa cel kup zanimivih rakov.

Razmere sicer ne najboljše - morje precej vzvalovano, vstop pri potapljaškem centru je bil zato nemogoč. Še sreča, da je bilo na drugi strani popolno zatišje. Na petih metrih se pa valov itak ni več čutilo. Voda ima še vedno prijaznih 13 stopinj, zato sva zdržala presenetljivih 40 minut. Mogoče bo padel pa še kak zimski potop...

Končno - RADIO!

Končno sem našel radijsko postajo z ravno pravšnjo mero kitar, da v precejšnji meri ustreza mojim trenutnim željam. Še kakega od čudnih metalskih bendov, ki so mi všeč, pogrešam. Ampak to bi bila pa že utopija... Skratka zdaj sem navdušen nad Virgin Radiom. Am, ne, ni slovenski.

Glasbeni premor

Glasbeni premor. Kako sovražim, če to slišim po radiu. (Ja, še obstajajo ljudje, ki ne napovejo komada, ampak glasbeni premor ali še bolje predah. Grrrr...) Ampak tokrat imam res en tak premor, odmor, predah.

Prevajam tekst o zagotavljanju kakovosti v vzgoji in izobraževanju... Hm... Že v slovenščini je izjemno prijetno branje, če ga pa prevajaš je pa še toliko bolj zabaven. Ker se pač poglobljeno ukvarjaš z vsakim stavkom posebej. Zakon, vam rečem.

Mislim, da si zaslužim malo muzike. Recimo tale se mi zadnje čase podi po možganih.


Zveni čisto Coldplayevsko, s čimer pa ni nič narobe...

P.S. Pri Bloggerju se hvalijo, da Beta Blogger ni več beta. Je to mogoče? Najbrž gre za prvi Googlov stranski produkt, ki ni več beta. Me ima, da bi poskusil, če zdaj že normalno dela uploadanje slik iz Picase. Pa nimam časa. Bom drugič. Veselo na delo.

Ana Jud in Dosje rokomavhi

Šele po vsem prahu, ki ga je uspela dvigniti s prepovedjo Guštijevega zapisa, sem se spravil brat zadnjo knjigo Ane Jud. Dosje rokomavhi torej. V letu 2006 mi je uspelo prebrati nekaj slabih knjig, takih, ki sem jih prebral do konca samo iz trme, ker pač knjgo načeloma vedno preberem do konca. (Omembe vredni izjemi zaenkrat sta bili recimo Albert Camus Mit o Sizifu in Virginia Woolf K svetilniku, s čimer nočem reči, da je katero od omenjenih del slabo, ampak pač ni po mojem okusu.) Med letošnjo bero res slabih, ki sem jih prebral do konca lahko izpostavim Dana Browna Digital Fortress in Elizabeth Kostovo Historian. Ampak Ana Jud je vsekakor zmagovalka na moji lestvici najslabših 2006. Tako zelo zmagovalna, da knjige nisem in ne mislim prebrati do konca.

Škoda, ker se mi zdi, da tisto o čemer piše niti ni tako napačno. Tudi sam sem imel malce vpogleda v spletkarsko zakulisje slovenske politike in medijev in moram priznati, da včasih stvari res potekajo tako, da gredo normalnemu človeku kar lasje pokonci. Verjamem, da Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema, sem pa prepričan, da drugje večinoma stvari potekajo vsaj malce bolj prefinjeno. Skratka žal mi je, da je knjiga napisana tako slabo, ker s tem izgublja še tisti delček verodostojnosti, ki bi ga lahko imela.

Recimo uvod - zakaj morajo biti avtoričine opombe in vrednotenja odzivov na njeno knjigo napisane v prvi osebi množine!? Kolikokrat se ob pohvalnih odzivih pojavi komentar: Cenimo!? Tega pa mi (mislim mene, da ne bo pomote) ne cenimo. Ali sem mogoče kaj spregledal, pa v bistvu tega ne ceni le ona, ampak tudi založba, urednik in še kdo? Ali je v avtoričini glavi več oseb, ki to cenijo? Tretja možnost je, da se je Ana Jud navadila o sebi razmišljati v kraljevi prvi osebi množine. Tako kot Mi, kralj Ludvik XIV.

Ob branju uvoda pa se mi je ves čas zastavljalo še drugo vprašanje. Je to knjigo sploh kdo uredil in lektoriral? Mrgoli slovničnih napak, predvsem tiste, ki gre meni najbolj na živce - neuporaba rodilnika v nikalnih povedih. Tudi podatkov ni nihče preveril. V oči mi je recimo padel podatek, da naj bi Michael Moore dobil oskarja za film Fahrenheit 9/11. Ker se izrecno spomnim, da je Moore film sam umaknil iz oskarjevske dirke, sem moral podatek takoj preveriti na internetu. Tako kot bi lahko naredili tudi ustvarjalci te knjige. Vzelo mi je manj kot pet minut.

Mogoče si stvar napačno interpretiram, ampak dobil sem tudi občutek, da avtorica sploh ni zmožna pozornega branja ali poslušanja. O tem je sicer že pred časom na blogu pisal Marko Crnkovič. Pa njegov primer ni edini. Iva Pagon je menda izjavila, da je Operacija Direkt rumena knjiga. Avtoričin komentar pa je takle: "poleg tega knjiga ni rumena, ampak črna! Kje ste
videli rumeno barvo? Mi smo videli le črno barvo!" Najprej sem pomislil, da je tista črna mišljena resno. Da je Operacija Direkt torej knjiga naklonjena črnim. Šele čez par sekund sem dojel, da Ana Jud očitno ne razume metafore. Če je dejansko ne razume, potem se mi zdi to skrb zbujajoče za njeno psiho, če se dela, da je ne razume, pa se mi zdi zadeva otročje neumna.

Ponavljam, da je Dosje rokomavhi še ena zgrešena priložnost za razgaljanje umazanega zakulisja slovenske scene. Kar je res škoda. Materiala je dovolj, samo njegova predstavitev je zelo slaba. Knjiga bi z nekaj preprostimi popravki lahko dosti pridobila na kredibilnosti. Ampak po toči zvoniti je prepozno.

Ljubljanski promet

Vedno znova me preseneti tale ljubljanski promet. Glede na kolone bi rekel, da v bistvu ne preseneti samo mene. Pa ne vem zakaj. Vsakič, ko pade več kot pet kapelj dežja, je na cestah kar naenkrat kaos. Danes zjutraj smo (bil sem z avtobusom) porabili od Kranja (Labore) do Ljubljane (AP) eno uro. Običajno ob tem času traja vožnja dobre pol ure. Tokrat pa bum. Kolone malo naprej od motela Medno in potem skoraj do centra. Me zanima koliko bo rešila povezava gorenjske in primorske avtoceste.

Leb i sol

"Cream danes zvenijo bolje kot leta 1969, ko so se razšli. Beatli z začetka šestdesetih let še vedno zvenijo sveže, tako tudi prvi album Leb i sol....
...Mlado in staro hoče poslušati tiste, ki s seboj nosijo prtljago in izkušnje."

Vlatko Stefanovski o jubilejni turneji Leb i sol

Vsekakor spadam med tisti del 'starega in mladega', ki hoče poslušati tudi starejšo glasbo. V primerjavi z lanskoletno turnejo skupine Bijelo dugme, me tokrat na koncert niso pregnali kakšni osebni spomini povezani z glasbo, temveč bolj firbec kako so slišati te legende, ki so v Jugi menda dosegle svojevrsten status. Nisem bil razočaran. Če je šlo pri Belih gumbih (lažje se sklanja v slovenščini) za prevlado vsebine nad obliko, so Leb i sol pokazali suvereno obvladovanje materiala, hkrati pa so mi uspeli vzbuditi zanimanje za njihov material. Pa saj nima smisla, da vlečem povezave med Vlatkom Stefanovskim in Goranom Bregovićem. Razen tega, da je ljudsko Uči me majko Bregović za film Arizon Dream priredil presentljivo podobno kot Leb i sol. Ampak ne bom izgubljal besed o Bregovičevi izvirnosti. Je pač odličen avtor aranžmajev...

Vlatko mi je malce vzbudil zanimanje že pred leti, ko so me zvlekli na njegov samostojni koncert v CD. Takrat predvsem kot kitarski virtuoz, tokrat pa sem ga videl v naravnem elementu, podprtega s še ostalimi člani benda. Očitno je rajnka Juga premogla nekaj res dobre glasbe, ki jo na žalost moja generacija zelo slabo pozna. V ušesih so nam ostali poceni hiti tipa Plavi orkestar, Prljavo kazalište, Parni valjak in seveda Bijelo dugme. Rokerske mojstre, kot so Leb i sol, pa smo prezrli.

Škoda. Vlatko me na trenutke spominja na Carlosa Santano ali Joeja Satrianija, skratka na katerega od velikih kitarskih virtuozov, ki pa mu je v svojo glasbo uspelo vnesti ravno pravšnjo dozo Balkana. Pa ne mislim turbofolk Balkana, ampak tistega pravega, ki ga poznajo ljudske pesmi z onega področja - sedem osminskega Balkana. Tudi z današnje perspektive pa marsikaj, kar so Leb i sol igrali, res zveni še kako sveže.

Zanimiv je bil tudi pogled po dvorani. Presenetljivo število mladih, mogoče pa niso vsi poslušali samo plehke jugonostalgije... Pa seveda 'starejši mladinci', ki so se nekateri pošteno razživeli. Me veseli, da niso vsi iz generacij +50 zapadli popolni glasbeni apatiji ali narodno zabavnim virusom.

Še malo o radiu

Zadnje čase si končno lahko privoščim spet malo sproščenega in neobremenjenega poslušanja radia. Tega nisem počel že hm.... vsaj ene osem let, mogoče še več. In ugotavljam, da na nobeni ljubljanski frekvenci ne najdem glasbe zase. Smo poslušalci rocka res tako redka vrsta? Smo mogoče manj zanimivi za oglaševalce, ker imamo slabšo kupno moč? Še ljubitelji narodno zabavne glasbe imajo svoj specializiran radio, pa večinoma ne spadajo ravno v skupino, ki bi ekstra navduševala oglaševalce.

Tako zdaj kolebam med Anteno, Centrom in Ekspresom. Val 202 ima seveda svetle trenutke, ampak so tako redki, da se mi ne da čakat na njih. Študent pa tudi - če poslušam eno (dve, tri) malce alternativnejšo zvrst, to še ne pomeni, da sem pripravljen poslušat kompleten spekter alternativne glasbe, ki ga imajo v fonoteki. Me je pa prijetno presenetil MTV Adria. Vrtijo vsaj dva zanimiva rock hita, ki se jih drugje elegantno izogibajo. Najbrž z argumentom, da taka glasba odbija poslušalce. No, mene ne. Pa upam, da nisem edini. Govorim o My Chemical Romance in The Killers.

Ni zime za Eskime

Nekaj podatkov k fotografiji. Slikano včeraj popoldne okrog 13:30. Temperatura zraka približno 5 stopinj Celzija. Mimohodeči lokalci vsi zaviti v bundah, tale dva junaka pa v kratkih hlačah. Žal mi je, da sem bil na drugi strani ceste in nisem slišal od kod sta. Zdelo se mi je, da slišim angleščino.

P.S. Google me je končno prepričal, da se preselim na beta.blogger. Ker je vse beta (kot vedno), sem za upload tele fotke porabil eno uro in 15 poskusov, drugih večjih razlik še nisem opazil.

Lowroad75

Po dolgem času sem spet pogledal kaj je novega v mojem najljubšem online stripu. Avstralec Carlos ga objavlja približno enkrat na teden, gre pa za kratke zgodbice iz življenja dveh deklet, piflarja in obsedenega plišastega pujska. Vse se je začelo s ponesrečenim poskusom klicanja demonov...

Tale epizoda je pa ena od najnovejših in po mojem tudi najboljših!

Košček igričarske zgodovine 2

Med pregledovanjem dogodkov na jutrišnji dan, sem v Wikipediji naletel na tale podatek:

1993 - First release of the videogame Doom.

Vau. A je res že 13 let!? Najbrž ja, saj sem od takrat obdelal že kar nekaj FRPjev in strategij, prebluzil par mesecev na en MMORPGju (Star Wars: Galaxies - skoraj sem postal jedi in skoraj izgubil stik z nevirtualno resničnostjo) in parkrat sesul direktorja na Call of Duty. :)

Za neproduktivno zapravljanje časa pa priporočam sankanje.

Debil!

Ne morem reči drugače! Našel se je nek debil, ki je na vizitki svoje trgovine z gradbenim materialom natisnil številko mojega mobilnika. Halo!? Saj razumem, da se zgodi napaka v tisku. Ampak da ne pogledaš vizitke preden jo začneš delit naokrog!? Čez teden vse skupaj mirno prenesem, ampak če te pa v soboto ob 8:15 vržejo pokonci, ker bi radi naročili nekakšne cevi... Grrrrr....

Lisey's Story

Kot dolgoletni fan, sem seveda moral prebrati novega Stephena Kinga z naslovom Lisey's Story. Potem ko sem s prijateljem Štefanom preživel vse od napadov mrtvih hišnih ljubljenčkov, pobesnelih psov, telepatskih zombijev, smrtonosne in ultra nalezljive gripe pa do pustolovščin revolveraša Rolanda, me je njegova zadnja stvaritev razočarala. Bolje rečeno precej razočarala. Zgodba je razvlečena in majava na vseh koncih in krajih. In tisto neskončno spominjanje! Če ste prebrali, veste o čem govorim.

Dobo, razumem, da se je hotel ženi Tabithi nekako zahvaliti za vse kar je z njim preživela, ampak tale poklon se mu po mojem mnenju ni najbolje posrečil. Mogoče sem pa Kinga prerasel? Eh, dvomim. Roman Hearts in Atlantis me je še dobrega pol leta nazaj pošteno navdušil. Druga možnost - mogoče pa Kingu zmanjkuje idej. Hm...

Kitajski fast food

No, končno smo tudi v Ljubljani dobili pravo kitajsko restavracijo. Saj ne, da jih ne bi imeli že kakšen ducat. Priznam, nekatere med njimi so tudi prav dobre.

Pravo jo imenujem predvsem zato, ker gre za prvo tako kot sem jih navajen iz tujine. Kitajske restavracije v tujini so pač večinoma skromna zadeva s poceni hrano, ki je hitro pripravljena. Ergo fast food.

Iz meni neznanega razloga je kitajska kuhinja v Sloveniji dolgo časa veljala za precej nobel zadevo. Ampak tale kitajski fast food je pa menda prva prava low budget kitajska restavracija v Sloveniji. Najdete jo nasproti glavne avtobusne postaje v Ljubljani. Torej na Trgu OF. Ne morete zgrešiti. Levo od Maistrovega kipa (a se je za to boril!?).

Zaenkrat preizkušene jedi: pečeni rezanci z rakci, pečeni tajski rezanci in solata iz kalčkov. Vse troje precej dobro za malenkot več kot 2000 SIT.