Ana Jud in Dosje rokomavhi

Šele po vsem prahu, ki ga je uspela dvigniti s prepovedjo Guštijevega zapisa, sem se spravil brat zadnjo knjigo Ane Jud. Dosje rokomavhi torej. V letu 2006 mi je uspelo prebrati nekaj slabih knjig, takih, ki sem jih prebral do konca samo iz trme, ker pač knjgo načeloma vedno preberem do konca. (Omembe vredni izjemi zaenkrat sta bili recimo Albert Camus Mit o Sizifu in Virginia Woolf K svetilniku, s čimer nočem reči, da je katero od omenjenih del slabo, ampak pač ni po mojem okusu.) Med letošnjo bero res slabih, ki sem jih prebral do konca lahko izpostavim Dana Browna Digital Fortress in Elizabeth Kostovo Historian. Ampak Ana Jud je vsekakor zmagovalka na moji lestvici najslabših 2006. Tako zelo zmagovalna, da knjige nisem in ne mislim prebrati do konca.

Škoda, ker se mi zdi, da tisto o čemer piše niti ni tako napačno. Tudi sam sem imel malce vpogleda v spletkarsko zakulisje slovenske politike in medijev in moram priznati, da včasih stvari res potekajo tako, da gredo normalnemu človeku kar lasje pokonci. Verjamem, da Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema, sem pa prepričan, da drugje večinoma stvari potekajo vsaj malce bolj prefinjeno. Skratka žal mi je, da je knjiga napisana tako slabo, ker s tem izgublja še tisti delček verodostojnosti, ki bi ga lahko imela.

Recimo uvod - zakaj morajo biti avtoričine opombe in vrednotenja odzivov na njeno knjigo napisane v prvi osebi množine!? Kolikokrat se ob pohvalnih odzivih pojavi komentar: Cenimo!? Tega pa mi (mislim mene, da ne bo pomote) ne cenimo. Ali sem mogoče kaj spregledal, pa v bistvu tega ne ceni le ona, ampak tudi založba, urednik in še kdo? Ali je v avtoričini glavi več oseb, ki to cenijo? Tretja možnost je, da se je Ana Jud navadila o sebi razmišljati v kraljevi prvi osebi množine. Tako kot Mi, kralj Ludvik XIV.

Ob branju uvoda pa se mi je ves čas zastavljalo še drugo vprašanje. Je to knjigo sploh kdo uredil in lektoriral? Mrgoli slovničnih napak, predvsem tiste, ki gre meni najbolj na živce - neuporaba rodilnika v nikalnih povedih. Tudi podatkov ni nihče preveril. V oči mi je recimo padel podatek, da naj bi Michael Moore dobil oskarja za film Fahrenheit 9/11. Ker se izrecno spomnim, da je Moore film sam umaknil iz oskarjevske dirke, sem moral podatek takoj preveriti na internetu. Tako kot bi lahko naredili tudi ustvarjalci te knjige. Vzelo mi je manj kot pet minut.

Mogoče si stvar napačno interpretiram, ampak dobil sem tudi občutek, da avtorica sploh ni zmožna pozornega branja ali poslušanja. O tem je sicer že pred časom na blogu pisal Marko Crnkovič. Pa njegov primer ni edini. Iva Pagon je menda izjavila, da je Operacija Direkt rumena knjiga. Avtoričin komentar pa je takle: "poleg tega knjiga ni rumena, ampak črna! Kje ste
videli rumeno barvo? Mi smo videli le črno barvo!" Najprej sem pomislil, da je tista črna mišljena resno. Da je Operacija Direkt torej knjiga naklonjena črnim. Šele čez par sekund sem dojel, da Ana Jud očitno ne razume metafore. Če je dejansko ne razume, potem se mi zdi to skrb zbujajoče za njeno psiho, če se dela, da je ne razume, pa se mi zdi zadeva otročje neumna.

Ponavljam, da je Dosje rokomavhi še ena zgrešena priložnost za razgaljanje umazanega zakulisja slovenske scene. Kar je res škoda. Materiala je dovolj, samo njegova predstavitev je zelo slaba. Knjiga bi z nekaj preprostimi popravki lahko dosti pridobila na kredibilnosti. Ampak po toči zvoniti je prepozno.