Leb i sol

"Cream danes zvenijo bolje kot leta 1969, ko so se razšli. Beatli z začetka šestdesetih let še vedno zvenijo sveže, tako tudi prvi album Leb i sol....
...Mlado in staro hoče poslušati tiste, ki s seboj nosijo prtljago in izkušnje."

Vlatko Stefanovski o jubilejni turneji Leb i sol

Vsekakor spadam med tisti del 'starega in mladega', ki hoče poslušati tudi starejšo glasbo. V primerjavi z lanskoletno turnejo skupine Bijelo dugme, me tokrat na koncert niso pregnali kakšni osebni spomini povezani z glasbo, temveč bolj firbec kako so slišati te legende, ki so v Jugi menda dosegle svojevrsten status. Nisem bil razočaran. Če je šlo pri Belih gumbih (lažje se sklanja v slovenščini) za prevlado vsebine nad obliko, so Leb i sol pokazali suvereno obvladovanje materiala, hkrati pa so mi uspeli vzbuditi zanimanje za njihov material. Pa saj nima smisla, da vlečem povezave med Vlatkom Stefanovskim in Goranom Bregovićem. Razen tega, da je ljudsko Uči me majko Bregović za film Arizon Dream priredil presentljivo podobno kot Leb i sol. Ampak ne bom izgubljal besed o Bregovičevi izvirnosti. Je pač odličen avtor aranžmajev...

Vlatko mi je malce vzbudil zanimanje že pred leti, ko so me zvlekli na njegov samostojni koncert v CD. Takrat predvsem kot kitarski virtuoz, tokrat pa sem ga videl v naravnem elementu, podprtega s še ostalimi člani benda. Očitno je rajnka Juga premogla nekaj res dobre glasbe, ki jo na žalost moja generacija zelo slabo pozna. V ušesih so nam ostali poceni hiti tipa Plavi orkestar, Prljavo kazalište, Parni valjak in seveda Bijelo dugme. Rokerske mojstre, kot so Leb i sol, pa smo prezrli.

Škoda. Vlatko me na trenutke spominja na Carlosa Santano ali Joeja Satrianija, skratka na katerega od velikih kitarskih virtuozov, ki pa mu je v svojo glasbo uspelo vnesti ravno pravšnjo dozo Balkana. Pa ne mislim turbofolk Balkana, ampak tistega pravega, ki ga poznajo ljudske pesmi z onega področja - sedem osminskega Balkana. Tudi z današnje perspektive pa marsikaj, kar so Leb i sol igrali, res zveni še kako sveže.

Zanimiv je bil tudi pogled po dvorani. Presenetljivo število mladih, mogoče pa niso vsi poslušali samo plehke jugonostalgije... Pa seveda 'starejši mladinci', ki so se nekateri pošteno razživeli. Me veseli, da niso vsi iz generacij +50 zapadli popolni glasbeni apatiji ali narodno zabavnim virusom.