Vse najboljše, Jezus!

Na, pa je popadlo tudi mene.

Kako predvidljivo.

Božični duh, pa sladkoba in ostalo.

In si skušam predstavljat. Ob temle času Jožef že ves živčen hodi gor in dol pred hlevom. Marija pa vsa tečna, ker ji je hotel solit pamet, tako kot so ga naučili na predporodnem tečaju.
Potem pa pridejo trije modreci in prinesejo travo. Stari, boš en dim? Nič čudnega, da so potem uzrli zvezdo. Pa še marsikaj nenavadnega. Ostalo je pa tako zgodovina.

Prilagam še mojo samopredpisano terapijo za znižanje ravni krvnega sladkorja po splošnem decembrskem predoziranju božičnih komadov.
Rammstein (...nach Afrika kommt Santa Klaus...)
Paradise Lost
Type O Negative

Pevec

Po dolgem času sem doživel pravo bizarko vredno poročanja. Verjetno ste njen (njihov, njegov?) logotip že opazili kje ob cesti, ko ste se vozili po Ljepoj njihovi. In niste vedeli kaj zamujate!!!

Pevec je veriga ultravelikih veleblagovnic, ki bi jih vsekakor morali vključiti v vsak turistični ogled Hrvaške! Pevec na Rijeki recimo ponuja edinstveno možnost, da sedete v samopostrežno restavracijo, ki je strateško nameščena med strešnike Tondach, lesene zaključke za gradbeništvo in oddelek s pohištvom.

Vožnja s tekočimi stopnicami pa razkrije, da je oddelek s pohištvom tik zraven oddelka s hrano. Poleg tega lahko kupite še hladilnike, otroške igrače, lovske puške, sedla, gumijaste čolne in vse vmes.

Bizarka se ne neha niti pri blagajni. Navadno te pri blagajni pričakajo žvečilni, pa bomboni, pa čokolada... Pevec vam zraven ponudi še dvojni paradižnikov koncentrat. Če vas slučajno zagrabi huda želja po paradižnikovi mezgi!

Med sprehodom po trgovini sem se kar nekajkrat vprašal, če je njihov marketinški slogan Kupujte s osmjehom! delo kreativca z izjemnim smislom za humor.

Terry Pratchett ima Alzheimerja

Ravnokar opazil med RSS novicami.

Sranje!

Za tiste, ki še ne veste kdo je Terry Pratchett, priporočam čimprejšnji obisk bližnje knjigarne ali knjižnice (tudi v slovenskem prevodu imamo že par knjig).

Vikram Chandra

Rahlo pozno, ampak še s toliko večjim veseljem sem odkril novega literarnega mojstra Vikrama Chandra. Knjigo Red Earth and Pouring Rain je namreč izdal že leta 1995. Jaz pa sem jo šele letos, po naključju, odkril v neki knjigarni v Rio de Janeiru. K sreči niso imeli posebej velike izbire knjig v angleščini, sicer bi ga spregledal.

Roman me je očaral že na prvi pogled. Zgodba, ki jo deloma pripoveduje opičjak, ki s tem odlaga svojo smrt, je bila že na platnici videti zanimiva. Še toliko bolj pa me je pritegnil labirint različnih pripovedi, v katere te potegne pisatelj. Pa tipično magično realistično vpletanje bogov, ki v indijskem kontekstu zveni še dosti bolj prepričljivo kot pri kakšnem Marquezu. Da ne govorimo o izjemnem vpogledu v indijsko zgodovino in kulturo, ki ga daje knjiga. Fantastično!

Za hec sem preveril še kakšne so kritike na Amazonu. Večina ljudi se kar strinja z mano. Vmes pa je tudi nekaj ekstra zabavnih mnenj. Recimo osebek, ki poda izjemno konstruktivno kritiko, da bi bilo fino, če bi bila knjiga kakih 200 strani krajša. Res je. Tudi 100 let samote (na katero me Red Earth... zelo spominja), bi lahko bila par sto strani krajša. Ampak potem manj časa uživaš v dobri knjigi, ne?