Vikram Chandra

Rahlo pozno, ampak še s toliko večjim veseljem sem odkril novega literarnega mojstra Vikrama Chandra. Knjigo Red Earth and Pouring Rain je namreč izdal že leta 1995. Jaz pa sem jo šele letos, po naključju, odkril v neki knjigarni v Rio de Janeiru. K sreči niso imeli posebej velike izbire knjig v angleščini, sicer bi ga spregledal.

Roman me je očaral že na prvi pogled. Zgodba, ki jo deloma pripoveduje opičjak, ki s tem odlaga svojo smrt, je bila že na platnici videti zanimiva. Še toliko bolj pa me je pritegnil labirint različnih pripovedi, v katere te potegne pisatelj. Pa tipično magično realistično vpletanje bogov, ki v indijskem kontekstu zveni še dosti bolj prepričljivo kot pri kakšnem Marquezu. Da ne govorimo o izjemnem vpogledu v indijsko zgodovino in kulturo, ki ga daje knjiga. Fantastično!

Za hec sem preveril še kakšne so kritike na Amazonu. Večina ljudi se kar strinja z mano. Vmes pa je tudi nekaj ekstra zabavnih mnenj. Recimo osebek, ki poda izjemno konstruktivno kritiko, da bi bilo fino, če bi bila knjiga kakih 200 strani krajša. Res je. Tudi 100 let samote (na katero me Red Earth... zelo spominja), bi lahko bila par sto strani krajša. Ampak potem manj časa uživaš v dobri knjigi, ne?