Šest različnih uvodov sem že napisal, pa se mi noben ne zdi primeren. Vsaj ne za objavo, ki je bila prvotno naslovljena Mrliški prazniki. Pač nisem morbiden človek. Zato sem raje slavil življenje. In to na Lošinju. Pa da ne bo pomote - tudi svojih mrtvih sem se spomnil (še najbolj tistega edinega pokojnega, ki sem ga imel res rad in se že tako nanj spomnim vsaj petkrat na teden).
Lošinj je zame poln nostalgičnih spominov. Tam sem si razbil desno prednjo enko (ni bila kriva rolka, ampak kamen pod njo), raztrgal del mišice na desni nogi (za nagrado sem potem dobival injekcije proti tetanusu), prvič smučal na vodi (to mi je še kar šlo), se neuspešno preizkusil v srfanju (v bistvu je bilo uspešno, samo pozabili so mi povedat kako naj obrnem, pa sem potem odsrfal predaleč od kampa).
Tokrat so vsa športna udejstvovanja minila brez težav, pa še uspešno sem preizkusil GPS anteno za dlančnik.
Sem bil pa presenečen sam nad sabo, kako drugače začne človek z leti dojemati okolico. Včasih smo lezli na Osorščico, ker je pač mama tako odločila. Danes sem zlezel tja prostovoljno, navdušen nad tem kakšen razgled se obeta. In res mi ni bilo žal. Celo mobilnikov fotoaparat je bil očitno navdušen in je dal od sebe vse naj.
